Od kulture do podjetništva
Od kulture do podjetništva. Čezmejne ideje za ovrednotenje območij in Pasolinijevih poti
Natečaj idej projekta 4P
V petek, 11. septembra 2026, je v Pordenonu potekal sklepni dogodek natečaja idej »Od kulture do podjetništva. Čezmejne ideje za ovrednotenje območij in Pasolinijevih poti«. Pobuda je bila izvedena v okviru projekta 4P – Čezmejne poti, ki odkrivajo dediščino Piera Paola Pasolinija, katerega cilj je Pasolinijevo dediščino ovrednotiti z vzpostavljanjem kulturnih poti na območju med Italijo in Slovenijo.
Natečaj je bil zasnovan z namenom vključiti mlade v oblikovanje novih pristopov k doživljanju in tolmačenju dediščine, povezane s Pierom Paolom Pasolinijem, ter pri tem povezati kulturo, turizem, lokalne skupnosti in podjetništvo. Pri tem ne gre le za snovanje novih kulturnih izdelkov ali storitev, temveč za razmislek o tem, kako lahko Pasolinijevo izročilo tudi danes odpira prostor novim izkušnjam, medsebojnim odnosom in razvojnim priložnostim za območje.
Dela so se začela 7. septembra s spletnim srečanjem, namenjenim spoznavanju krajev in »krajev Pasolinijevega zemljevida«, prepoznavanju sedanjih in potencialnih ciljnih skupin ter oblikovanju profilov ciljnih uporabnikov. Predlagana metodologija je temeljila na oblikovalskem načinu razmišljanja (Design Thinking), ki je skupine udeležencev spodbujal, da pri oblikovanju rešitev najprej prisluhnejo potrebam ljudi.
Na zaključnem srečanju 11. septembra se je ta proces prevesil v neposredno načrtovanje in snovanje projektov. Udeleženci, razdeljeni v tri delovne skupine, so razvijali svoje zamisli ter pri tem postopoma izoblikovali ciljne uporabnike, vrednostno ponudbo, način izvedbe, finančno vzdržnost, morebitne partnerje in ključne izzive. Pot se je zaključila s predstavitvijo treh projektov žiriji in skupnim pregledom rezultatov.
Nastali so trije predlogi, ki so se razlikovali tako po pristopu kot pri izraznosti: dva kulturna festivala, ki bi potekala na različnih prizoriščih, ter tehnološko zasnovan projekt. Raznolikost predlogov je žiriji omogočila, da je poleg ocenjevanja kakovosti posameznih idej razmislila tudi o različnih načinih, kako Pasolinijevo dediščino preoblikovati v sodobno doživetje.
1. skupina – Razpršeni Pasolinijevi dnevi
Profil skupine
V prvi skupini so moči združile članice že vzpostavljene ekipe mreže Culturit Venezia: Ilaria Marangoni, Selly Borgolotto, Mariam Ghattas, Micaela Ravanello in Caterina Moro.
Strokovno ozadje udeleženk je bilo večinoma povezano s kulturo, kulturno dediščino, umetnostjo in vodenjem kulturnih dejavnosti. Delovanje v mreži Culturit je skupini prineslo dragocene izkušnje pri snovanju, vodenju in medijski promociji kulturnih projektov.
Od Pasolinijevih »sledi« do razpršenega kulturnega programa
Izhodišče predloga je bilo namenoma preprosto vprašanje: koliko pravzaprav sploh vemo o vezi med Pasolinijem in Furlanijo? Udeleženke so povedale, da so izhajale iz izzivalnega vprašanja: »Mar ni Pasolini iz Rima?«. Pomanjkljivo poznavanje pisateljevih furlanskih korenin in izkušenj so prepoznale kot težavo, obenem pa tudi kot priložnost za oblikovanje projekta.
Iz tega se je rodil koncept »sledi« – elementa, ki povezuje preteklost s sedanjostjo. Predlog, ki ga je oblikovala skupina, prinaša mozaik razpršenih Pasolinijevih dni v krajih, zaznamovanih s pisateljevim življenjem in ustvarjalnostjo, ter zasnovanih tako, da v sodobnem jeziku spodbujajo radovednost in vabijo k ponovnemu odkrivanju njegove dediščine.
Osrednje dogajanje bi potekalo v Pordenonu in Casarsi della Delizia, od tam pa bi se razširilo tudi v Idrijo in druge slovenske kraje. Dogajanje bi potekalo meseca marca, v času okrog obletnice Pasolinijevega rojstva, in bi trajalo približno deset dni.
Predvideni program bi sestavljali predavanja, filmske projekcije in vodene oglede po že obstoječih tematskih poteh, po katerih bi se lahko obiskovalci podali peš ali s kolesom. Dopolnil bi ga tudi podkast, ki ni zamišljen zgolj kot orodje za promocijo festivala, temveč kot samostojen kulturni izdelek, ki bi lahko živel vse leto.
Prav podkast predstavlja enega najzanimivejših vidikov predloga: po zamisli skupine naj bi osvetljeval tako lik Pasolinija kot današnji utrip območja ter dal prostor tudi lokalnim društvom in pobudam. Na ta način bi lahko postal nekakšen pripovedni arhiv v nastajanju, ki bi ohranjal živ odnos med pobudo, kraji in raznolikimi ciljnimi skupinami – od mladih do tistih, ki težje neposredno dostopajo do Pasolinijevega literarnega opusa.
Ciljna skupina, dostopnost in organizacijski model
Skupina je kot tipično uporabnico izbrala mlado študentko, ki zaradi študija živi zunaj domačega kraja in je hkrati zaposlena, zato ima omejena finančna sredstva. Tovrstna izbira narekuje odločitev za prireditev, ki bi bila večinoma brezplačna, za vodene oglede pa bi bil po potrebi predviden prispevek v višini približno 5–10 evrov, namenjen predvsem kritju stroškov vodnikov.
Da bi bilo mogoče prireditev dejansko izvesti razpršeno na različnih lokacijah, je skupina posebno pozornost namenila vprašanju mobilnosti. Ob obstoječih peš in kolesarskih poteh bi pri povezovanju različnih krajev sodelovali tudi lokalni prevozniki, kar bi omogočilo dostop do lokacij tudi tistim, ki nimajo avtomobila.
Med prepoznanimi deležniki so Center za študije Pier Paolo Pasolini, lokalna društva, italijanske in slovenske univerze, tudi tiste, ki ponujajo študijske programe tolmačenja, ter lokalni gospodarski subjekti. Organizacija bi zahtevala približno šest mesecev priprav, pri čemer bi se v največji možni meri izkoristila že obstoječa infrastruktura, denimo kinodvorane, gledališča, druge dvorane in prostori Centra za študije.
Ekonomski model je ostal nekoliko manj dorečen. Poleg morebitnih manjših prispevkov udeležencev je skupina razmišljala o sponzorstvih, sodelovanju z univerzami in vključevanju lokalnih akterjev, vendar celovite ocene stroškov ni izdelala.
Prednosti in izzivi
Projektna rešitev se odlikuje po uspešnem prepletanju kulturnih vsebin, trajnostne mobilnosti in območja, ne da bi bili potrebni novi infrastrukturni posegi, saj se opira na obstoječe poti in prostore.
Vendarle pa je tudi sama skupina opozorila na tveganje umeščanja predloga v okolje, kjer je ponudba festivalov in kulturnih pobud že dovolj bogata in raznolika. Rešitev so videle v večjem poudarku na Pasolinijevem delu, onkraj zgolj biografske pripovedi, in v možnosti, da se posamezne elemente projekta predhodno preizkusi: tako bi na primer lahko prva epizoda podkasta pokazala, kakšno je zanimanje zanj pri občinstvu, pilotni dogodek pa, ali je mogoče s projektom nagovoriti tudi slovensko javnost.
Skupina 2 – »Kresnice«
Profil skupine
Drugo skupino so sestavljale Federica Peressin, Elisa Chierroni, Martina Angela Porto in Maria Elena De Conti. Za razliko od prve skupine so se te udeleženke prijavile posamično in se v skupino povezale šele med potekom delavnice.
Skupina je povezovala različna strokovna znanja in izkušnje, od kulture in kulturne dediščine do komuniciranja, trženja in ovrednotenja območij. Federica Peressin se je denimo izobraževala na področju ohranjanja in upravljanja kulturne dediščine ter kulturnih dejavnosti, Martina Angela Porto pa na področju digitalnih tehnologij in komuniciranja v ustvarjalnih panogah.
Izziv razpršenosti
Tudi druga skupina je svojo analizo zasnovala na pregledu obstoječe ponudbe. Kot ključno težavo je prepoznala razpršenost: številni kraji, poti in pobude že ponujajo možnosti za spoznavanje Pasolinija, vendar so razpršeni tako v prostoru kot v času, manjka pa jim tudi dovolj močna povezovalna prvina, ki bi jih združila v koherentno mrežo.
Iz tega razmisleka so vzniknile »Kresnice« (Lucciole), festival na različnih prizoriščih, zasnovan kot stičišče Casarse, Pordenona, Idrije ter širšega furlanskega in slovenskega prostora.
Skupina je poudarila pomembno vsebinsko razliko: ne gre za dogodek, ki bi bil zgolj »posvečen Pasoliniju«, temveč festival, ki Pasolinija postavlja kot prizmo, skozi katero opazuje sodobnost in preizprašuje odnose med italijanskim in slovenskim prostorom. Film, literatura, sociologija in antropologija tako postanejo orodja za odpiranje razprave, raziskovanje in izmenjavo različnih pogledov.
Identiteta, stkana okoli »kresnic«
Eden od elementov, ki mu je skupina namenila največ pozornosti, je bila identiteta projekta. Ime Kresnice se neposredno navezuje na Pasolinijevo razmišljanje o njihovem izginotju, obenem pa ga spreminja v prispodobo nečesa krhkega, kar je vredno, da ga opazujemo in ohranjamo.
Skupina je oblikovala prepoznavno vizualno podobo, ki bi jo bilo mogoče prilagoditi različnim območjem in jezikom, večjezičnost pa bi se tako iz morebitne ovire spremenila v eno temeljnih značilnosti prireditve.
Projektni predlog vključuje enotedenski sklop dogodkov, razporejenih po različnih krajih območja: pogovore, filmske projekcije na prostem in v dvoranah ter različne izkustvene dejavnosti, ki bi zahtevnejše vsebine približale na poglobljen, a dostopen in razumljiv način. V središču predloga je prizadevanje, da bi branje Pasolinija preseglo zgolj spominski in nostalgični pogled: vsaka izvedba bi se lahko osredotočila na drugačno temo in skozi njegove misli spodbudila razmislek o sodobni družbi.
Ciljna javnost in vključevanje lokalnih skupnosti
Ciljni uporabniki so mladi med 18 in 35 let, ki so znatiželjni in že imajo predstavo o tem, kdo je Pasolini, vendar njegovega dela ne poznajo poglobljeno in jih kulturne vsebine, ki se jim zdijo preveč intelektualne, ne pritegnejo.
To je narekovalo usmeritev v bolj doživljajske dejavnosti ter v zasnovo, ki lokalnih prebivalcev ne obravnava zgolj kot pasivno občinstvo. Skupina je zato predlagala pristop od spodaj navzgor, pri katerem bi bile lokalne skupnosti vključene že v fazi organizacije, tako za zbiranje njihovih potreb in predlogov kot za zmanjšanje morebitnih negativnih vplivov prireditve na vsakdanje življenje v posameznih krajih.
Ekonomski model
Za razliko od prve skupine predlog »Kresnice« že vključuje tudi prvo okvirno finančno oceno. Predvidena vrednost projekta je približno 150.000 evrov, za njegovo pripravo pa bi bilo potrebnih približno dvanajst mesecev.
Predvideni model financiranja združuje javna in zasebna sredstva. Skupina je kot možen vir financiranja navedla deželne razpise na področju kulture in festivalov, predvideli pa so tudi sodelovanje fundacij, združenj in drugih zainteresiranih organizacij. Za obiskovalce so predlagali tudi kombinacijo različnih oblik dostopa: dogodki na prostem bi bili brezplačni, za nekatere spremljevalne dogodke oziroma prireditve v zaprtih prostorih pa bi bilo treba plačati vstopnino.
Tudi tokrat je bila mobilnost prepoznana kot ključni element festivala, ki bi potekal na različnih lokacijah, zato je v predlogu predvideno sodelovanje s ponudniki prevozov. Komunikacija je bila opredeljena kot pomemben dejavnik uspeha. Njeno učinkovitost bi spremljali na podlagi podatkov o udeležbi in obiskih spletnega mesta ter z uporabo orodij, kot so kode QR, vključene v promocijska gradiva.
3. skupina – PPP Archive
Profil skupine
V tretji skupini so sodelovali Valentina Pizzali, Gerardo Salvatore, Valentina Borean in Ivana Provenzano, njihove kompetence pa so segale od kulturne dediščine, turizma in raziskovanja do digitalnih tehnologij in izobraževanja.
Tako je Valentina Pizzali svoje izobraževanje usmerila v organizacijo kulturnega turizma in umetnostno zgodovino, Valentina Borean pa prihaja neposredno iz turističnega sektorja, med svojimi interesi pa navaja razvoj novih poti, dogodkov in projektov za ovrednotenje območja.
Od arhiva do osebnega izkustva
Za razliko od drugih dveh skupin se je tretja odločila, da ne bo razvijala festivalske zasnove, temveč je ubrala pot izrazito tehnološko podprte rešitve.
Za izhodiščni profil tipičnega uporabnika so izbrali srednješolskega profesorja, starega približno trideset let, ki je diplomiral iz književnosti in ga poleg spoznavanja Pasolinijevega opusa zanimata tudi osebno raziskovanje in iskanje lastne identitete. Skupina je razmišljala tudi o širšem učinku projekta – profesor bi lahko pridobljene izkušnje in vsebine vključil v delo s svojimi dijaki.
Predlog, v predstavitvi poimenovan PPP Archive, izhaja iz dokumentarne in digitalne dediščine Centra za študije Pier Paolo Pasolini ter iz potrebe, da bi jo približali širšemu krogu uporabnikov.
Projekt predvideva postavitev interaktivnih digitalnih totemov, s pomočjo katerih bi obiskovalec lahko raziskoval arhiv na način, ki bi presegal zgolj pridobivanje informacij in mu omogočil tudi osebno izkušnjo. Skupina je kot jedro izkušnje opredelila »semantično-čustveni« algoritem: uporabnik bi odgovarjal na vprašanja, kot je »Kaj je Pasolini zate?«, sistem pa bi njegove odgovore povezal z besedili, pesmimi, fotografijami in drugim arhivskim gradivom ter na tej podlagi izbral vsebine, ki bi ustrezale njegovemu doživljanju.
Inovativni prehod se torej kaže v preoblikovanju arhiva iz statičnega prostora hrambe v živo snov, v kateri nastaja osebna izkušnja, ki Pasolinijev svet povezuje s čustvi, vprašanji in identiteto sodobnega obiskovalca.
Vzpostavitev začetne mreže med Casarso, Pordenonom in Idrijo
V okviru pilotnega projekta so predvidene tri postavitve: Casarsa della Delizia, Pordenone in Idrija. Na ta način bi naprava vzpostavila konkretno povezavo med Italijo in Slovenijo. V primeru Pordenona je skupina opozorila tudi na možnost, da bi postavitev vključili v prizadevanja za pridobitev naziva Pordenone – Italijanska prestolnica kulture 2027.
Center za študije Pier Paolo Pasolini bi imel ključno vlogo pri projektu, saj razpolaga z gradivom, potrebnim za oblikovanje izkušnje. Na vprašanje po predstavitvi je skupina med možnimi partnerji, prek katerih bi bilo mogoče spodbujati uporabo sistema, navedla šole, kulturna združenja in kulturne urade vključenih občin.
Trajnost in možnosti razvoja
Izvedbo prvih totemov bi bilo mogoče financirati z javnimi sredstvi ali podporo zasebnih partnerjev. Skupina je predlagala tudi, da se dejanska uporaba sistema spremlja s posebej določenimi kazalniki KPI; če bi bil odziv pozitiven, bi bilo mogoče razviti tudi model prihodkov, ki bi temeljil na začasnem oddajanju postavitve v najem za razstave in dogodke.
V primerjavi s prejšnjima projektoma je torej PPP Archive bolj jasno opredeljen in prepoznaven produkt, ki bi ga bilo mogoče prilagoditi tudi drugim okoljem, vendar je njegova izvedba v veliki meri odvisna od dostopa do gradiva Centra za študije ter od izbire naprave, prek katere bi bila izkušnja uporabniku na voljo.
Ocena žirije
Predloge je ocenjevala žirija, sestavljena iz strokovnjakov z različnih področij, ki se medsebojno dopolnjujejo: Paola Montanari iz družbe Videe S.p.A. za področje avdiovizualne produkcije; Valeria Broggian iz podjetja Servizi CGN S.r.l. Società Benefit s kompetencami na področju trajnostnega podjetništva; Antonio Scuderi iz skupine Capitale Cultura Group, strokovnjak za kulturne inovacije; Demis Corvaglia iz podjetja Mobile 3D S.r.l. za področje potopitvenih tehnologij; Stojan Pelko, direktor Slovenske kinoteke za kulturni in čezmejni vidik; ter Federico Ingargiola, izvršilni podpredsednik gospodarske zbornice Confcommercio Pordenone za vidike, povezane s podjetniškim in teritorialnim razvojem.
Žirija se je odločila, da se ne bo omejila zgolj na razglasitev zmagovalca, temveč bo udeležencem podala skupno presojo ter pri vsakem predlogu izpostavila, kaj se je izkazalo za uspešno in v katere smeri bi ga bilo mogoče še razvijati.
Prva pripomba je bila namenjena obema festivalskima predlogoma. Po mnenju žirije sta tako projekt prve kot druge skupine potrebovala še izrazitejšo prepoznavnost, da bi se lahko jasneje razlikovala od številnih že obstoječih festivalov, konferenc in kulturnih pobud. Še posebej so opozorili na potrebo po oblikovanju jasnejše identitete in močnejšem čustvenem nagovoru.
Ocena 1. skupine
Pri prvem projektu je žirija posebej pohvalila vidik trajnostne mobilnosti: možnost premikanja med Pasolinijevimi kraji peš in s kolesom je ocenila kot skladno z razvojem turistične ponudbe območja ter z že obstoječimi kolesarskimi in pešpotmi, ki povezujejo Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo. Ta vidik je izrecno prepoznala kot pomembno izhodišče za nadaljnji razvoj projekta.
Kot glavno šibko točko je žirija izpostavila ekonomsko vzdržnost. Zaradi odločitve, da bi bila prireditev skoraj v celoti brezplačna, in ker skupni proračun ni bil opredeljen, je model ostal še precej nedodelan.
Ocena 2. skupine
Pri projektu »Kresnice« je žirija v prvi vrsti pohvalila trud skupine, vložen v oblikovanje lastne podobe predloga. Prav ime je bilo eden od elementov, ki so na žirijo naredili največji vtis, saj se navezuje na Pasolinija, obenem pa vzbuja asociacije na krhkost, vitalnost in mladost.
Drug odločilni dejavnik je bilo vključevanje skupnosti. V času, ko se številne dejavnosti vse bolj selijo v digitalni prostor, je žirija v festivalu prepoznala fizični prostor, v katerem se lahko ljudje srečujejo v živo ter pletejo medsebojne vezi.
Žirija je pozitivno ovrednotila odločitev, da »kresnicam« pripišejo vsebino, ki presega zgolj estetsko raven in postane politična v najširšem pomenu besede, saj se navezuje na sodobnost in odpira prostor za premislek o tem, kar izginja, a si zasluži biti ohranjeno. Kot pomemben element je žirija prepoznala tudi poskus, da bi predlogu dodali izkustveno razsežnost, saj je po njenem mnenju prav izkušnja tisto, kar vzbuja čustveni odziv in s tem vzpostavlja tesnejšo vez z občinstvom.
Ocena 3. skupine
Pri projektu PPP Archive sta žirijo še posebej prepričali tehnološka inovativnost in možnost prilagajanja izkušnje po meri uporabnikov. Kot posebej zanimiv je ocenila semantično-čustveni pristop, saj lahko vsakemu obiskovalcu ponudi drugačne vsebine glede na njegove odgovore in osebno doživljanje.
Pomisleki pa so se osredotočili predvsem na totem kot fizično napravo. Žirijo je zanimalo, ali je takšna rešitev še vedno aktualna, predvsem pa, v kolikšni meri je razširljiva, saj bi bilo treba za širitev projekta na druga območja namestiti dodatne naprave. Zato je predlagala, da skupina v prihodnje razmisli o tehnologiji, ki bi jo bilo mogoče lažje prenesti v druga okolja in uporabljati tudi na poti, hkrati pa ohraniti interaktivnost in individualno prilagodljivost izkušnje.
Zmagovalec natečaja idej je projekt »Kresnice«
V središču zaključne razprave žirije je bilo vprašanje, ki je najbolje povzelo različna izhodišča, oblikovana čez dan: dati prednost individualni, povsem prilagojeni izkušnji ali predlogu, ki nagovarja širšo javnost, povezuje ljudi in spodbuja nastajanje skupnosti?
Prav ta premislek je bil odločilen za končno odločitev.
Zmagovalec natečaja je po odločitvi žirije postala druga skupina s projektom »Kresnice«.
Predlog je žirijo prepričal z zamislijo o festivalu na različnih prizoriščih, ki se ne bi omejil na počastitev spomina na Piera Paola Pasolinija, temveč bi njegovo misel uporabil kot prizmo za pogled na sedanjost. K njegovi skladnosti s cilji natečaja so pomembno prispevali identiteta, zgrajena okoli kresnic, želja po povezovanju različnih območij in jezikov, pozornost do vključevanja skupnosti ter izkustvena razsežnost.
Odločilen je bil predvsem občutek skupnosti, ki ga je izražal predlog: možnost, da Pasolinijevi kraji postanejo prostori srečevanja, dialoga in sodelovanja, je v končni presoji prevladala nad bolj individualno naravnano tehnološko rešitvijo tretje skupine. Kot je v zaključku strnila sama žirija, je projekt »Kresnice« najbolj dosledno sledil izhodiščem in usmeritvam, na katerih je temeljil natečaj.
Zaključek dneva torej ni prinesel le zmagovalnega projekta, temveč tri različne odgovore na isto projektno izhodišče. Razpršeni dnevi prve skupine so pokazali potencial trajnostne mobilnosti in fizičnega povezovanja krajev; »Kresnice« so v ospredje postavile skupnost, sodobnost in doživetje; PPP Archive pa je raziskal, kako je mogoče s pomočjo tehnologije vzpostaviti oseben odnos do kulturne dediščine.
Trije pogledi, tri različne stopnje zrelosti, eno samo spoznanje: Pasolinijeva zapuščina ni nekaj negibnega, kar bi ostalo za nami, temveč živa snov, s katero lahko znova beremo območja, ustvarjamo nova kulturna doživetja in odpiramo vprašanja sedanjosti.
