Čebele samotarke so zelo raznolika skupina čebel, tako po videzu kot tudi po načinu življenja. Najmanjše so velike 3 mm, največje pa kar 25 mm. Ime so dobile po načinu kako skrbijo za zarod. Večina vrst živi samotarsko, kar pomeni, da samica sama poskrbi za gnezdo in zarod. V nasprotju z medonosnimi čebelami in čmrlji čebele samotarke nimajo socialne strukture, Zato pri njih ne moremo govoriti o maticah in delavkah. V Sloveniji živi več kot 500 vrst samotark, med tem ko je v Italiji več 1000 vrst.
Različne vrste iščejo različna gnezdišča. Najbolj znane so vrste, ki gnezdijo v luknjah v lesu ali votlih rastlinskih steblih. Vendar mnoge gnezdijo tudi v tleh, skalnih razpokah, na kamnih, kjer si iz blata in peska gradijo gnezda in celo v polžjih hišicah. V gnezda samice znosijo zalogo hrane v obliki cvetnega prahu in medičine in zraven izležejo jajčece. S tem se skrb samice za potomstvo konča. Iz jajčeca se razvije ličinka, ki poje zalogo hrane in se zabubi. Čebele prezimijo v obliki zapredka in izletijo šele naslednje leto.
Samotarke so zelo učinkovite opraševalke. Cvetni prah nabirajo predvsem za potrebe zaroda. Večinoma ga nabirajo na močno odlačenih nogah in/ali na spodnji strani zadka. V nasprotju z medonosno čebelo, ki cvetni prah prenaša zlepljenega, ga samotarke prenašajo v prašni obliki, zato ga več pade na cvet. Posamezna samotarka tako opraši veliko več cvetov kot medonosna čebela. Ker so mnoge vrste majhne in ne tako markantne kot na primer čmrlji in medonosne čebele, jih zlahka spregledamo. Vendar so ravno te čebele ključne za ohranjanje biotske pestrosti rastlin. Zato je njihovo varovanje še kako pomembno. Pomagamo jim lahko z ohranjanjem pisanih, cvetočih travnikov ter mejic in vrtov, saj jim tako zagotovimo zadostno količino hrane in možnosti za gnezdenje v okolju. Vse bolj je priljubljena tudi izdelava gnezdilnic za čebele samotarke.
Gnezdilnice lahko izdelamo sami. Izdelamo jih iz naravnih materialov, kot so votla rastlinska stebla (bambus, trstika) ali les, v katerega navrtamo luknje. Pomembno je, da je premer lukenj 3-9 mm in globina do največ 15 cm. Lukenj ne smemo zvrtati do konca, saj mora biti ena stran zaprta. Gnezdilnice namestimo spomladi, saj je takrat dejavnih največ vrst. Pomembno je, da je postavljena na osončenem mestu, ki je zaščiteno pred dežjem. Gnezdilnica mora biti postavljena vsaj en meter nad tlemi. Pustiti jo moramo zunaj tudi čez zimo.
Pripravil Nacionalni inštitut za biologijo
Foto: Blaž Koderman
