Medonosna čebela je ena najprepoznavnejših opraševalk. Njena vloga pri opraševanju rastlin in pridelavi medu, propolisa, voska ter drugih čebeljih pridelkov je neprecenljiva. Zaradi svojih lastnosti je izjemno priljubljena med čebelarji. Medonosna čebela ima kar 30 podvrst, razširjenih po celem svetu. Na prvem mestu po razširjenosti je italijanska čebela (Apis mellifera ligustica), ki naravno izvira iz Italije, južnega roba Alp in severa Sicilije. V Sloveniji, v večjem delu Balkana in delu Srednje Evrope je naravno prisotna kranjska čebela (Apis mellifera carnica). Na grobo lahko ti dve podvrsti ločimo že po videzu. Kranjska čebela ima telo prekrito s sivorjavimi dlačicami, njen zadek pa ima temno rjavo obarvane obročke. Italijanska čebela je prepoznavna po rjavo- rumeni barvi. Prvi trije členi so rumene barve, preostali pa temno rjavi. Med podvrstama lahko prihaja do križenja.
Struktura in življenje čebelje družine
Vsaka čebelja družina sestoji iz matice, delavk in trotov, skupaj pa lahko šteje do 60.000 osebkov. Naravna razmnoževalna strategija čebel je rojenje, pri katerem stara matica z delom delavk zapusti panj in ustvari novo družino, medtem ko nova matica ostane v obstoječi družini. Nekoč so medonosne čebele gnezdile v drevesnih duplih, danes pa večina živi v panjih, za katere skrbijo čebelarji. Čebelarstvo je pomembna kmetijska panoga. Čebelarji čebele gojijo zaradi čebeljih pridelkov, hkrati pa so tudi pomembne opraševalke.. Njihova prednost je predvsem velika številčnost, vendar pa kljub temu ne morejo nadomestiti vloge divjih opraševalcev.
Čebelarstvo v Sloveniji in Italiji
V Sloveniji več kot 11.000 čebelarjev skrbi za več kot 200.000 čebeljih družin. Slovenija ima tako eno največjih gostot čebeljih družin v Evropi . V Italiji je čebelarjev več kot 80.000, ki skupaj skrbijo za približno 900.000 čebeljih družin. Medonosni čebeli lahko pomagamo z ohranjanjem pisanih, cvetočih travnikov, sejanjem medovitih rastlin in preudarno rabo pesticidov. Naloga čebelarjev pa je je skrb za zdravje in prehrano čebel, kar je v času podnebnih sprememb vedno težje in zahteva veliko znanja in prilagajanja.
Pripravil Nacionalni inštitut za biologijo
Foto: Danilo Bevk
