Namen Co-Lab v projektu 4P je bil nuditi usposabljanja za pridobivanje znanj mladih na področju kulturnih in kreativnih industrij, z namenom spodbujanja oživljanja degradiranih območij. Kot študijski primer projekta je bil izbran Park Kajzer v Idriji, glavno mesto na seznamu svetovne dediščine; gre za rudnik živega srebra, ki je že vrsto let zapuščen in v naprednem stanju propadanja. V parku se nahaja tudi zgradba, ki ni zaščitena in v kateri je na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja eno leto bival Pier Paolo Pasolini. Zgradba je danes v stanju degradacije, a ima očitne potenciale za ponovno uporabo samega parka.

Co-Lab, opisan v tem poročilu, se nanaša na dva laboratorija, ki so jih izvedli Univerza v Novi Gorici, program Študiji kulturne dediščine, v sodelovanju s Filozofsko fakulteto in Akademijo za umetnost, ter  lokalni partnerji v Idriji, torej Občina in Razvojna agencijo ICRA. Oba laboratorija sta potekala od 13. do 17. aprila 2026 v Idriji, v različnih oblikah, saj je prvi vključeval dijake lokalne gimnazije, medtem ko je drugi bil namenjen mednarodnim študentom z osnovnimi znanji o kulturnih in kreativnih industrijah.

Prva Co-Lab delavnica 13. aprila 2026 o interpretaciji kulturne dediščine

Za Idrijo valorizacija kulturne dediščine predstavlja izziv in priložnost, ki jo je treba deliti z novimi generacijami. Majhna mesteca, ki se nahaja na seznamu svetovne dediščine in ima izjemno kulturno dediščino, se mora soočiti tudi z novimi generacijami, ki jih je potrebno spodbujati, da razvijejo interes do zgodovinskega in družbenega konteksta, v katerem odraščajo. V tej luči, ki jo podpirata tudi Občina Idrija in Lokalna razvojna agencija ICRA, ki sta vztrajali pri tem, da bi bil fokus usmerjen na nove generacije preko medgeneracijskih srečanj, je prvi laboratorij vključil dijake srednje šole, ki so bili povabljeni, da razmislijo o identiteti kraja skozi konkreten primer Kajzer Parka in hiše, ki je gostila Pier Paolo Pasolinija. Cilj je bil dvojni: na eni strani, izpostaviti kritično zavedanje o tem, kar predstavlja dediščino, tako materialno kot nematerialno, na drugi strani pa spodbuditi aktivno sodelovanje pri branju, interpretaciji in idejah o novih možnih uporabe zgodovinskih prostorov. Treba je tudi omeniti, da je izbira skupine dijakov srednje šole (osnovna šola ni mogla biti vključena zaradi šolskega koledarja) služila tudi za vzpostavitev časovnega paralela s Pierom Paolom Pasolinijem, ki je živel v Idriji pri 9-10 letih.

Izkušnja je temeljila na teoretičnem uvodu v različne vidike kulturne dediščine, kot jih utrjujeta strokovna literatura in mednarodna razprava, med katerimi so zgodovinske, umetniške, izobraževalne, gospodarske in čustvene vrednote ter koncepta avtentičnosti in integritete.

Po takšni uvodnem delu so študenti, razdeljeni v skupine, delali na fotografijah, tlorisih in pričevanjih, pri čemer so se urili v analizi avtentičnosti in celovitosti krajev. Ta proces je privedel do tega, da so se morali spoprijeti s tem, katere elemente ohraniti, spremeniti ali ponovno premisliti, ter razpravljati o samem pomenu dediščine v povezavi z generacijami in časom. Najpomembnejši vidik, ki se je izkazal med razpravo in skupinskim delom študentov, je bila jasna potreba po soočenju s prostorom in pokrajino, delo na prepoznavanju stvari in njihovi valorizaciji, opazovanje podrobnosti, razmišljanje o vrednotah ter domišljanje transformacij, usmerjenih v valorizacijo krajev. Drug pomemben vidik je bila zagotovo priložnost, da smo mladim govorili o Pasoliniju, kar jim je omogočilo, da razmišljajo o osebi, ki jim je neznana, a je očitno pomembna z drugega zornega kota, in sicer z vidika aure, ki jo je pustil, ter odgovornosti, ki jo imamo danes, da jo zaščitimo v vsej njeni močni minljivosti.

Laboratorij se je izkazal za dragoceno priložnost za uvajanje različnih kritičnih veščin v izobraževanje novih generacij, pri čemer je predstavil koncepte, povezane z zaščito in valorizacijo dediščine, na način, ki se razlikuje od tistega, kar je trenutno prisotno v šolskih učnih načrtih. Poleg tega je jasno prispeval k krepitvi zavedanja o pomenu parka Kajzer (mnogi učenci ga niso poznali in ga nikoli niso videli, saj ne živijo v središču Idrije, temveč v okoliških vaseh) in hiše Pasolinija, ki sta bila dojemana ne le kot kraji, ki jih je treba ohraniti, temveč tudi kot elementi medgeneracijskega izobraževanja.

Glavni obravnavani koncepti

Razumevanje kulturne dediščine je ključno za cenjenje ne le naše preteklosti, temveč tudi načinov, kako ta aktivno oblikuje našo sedanjost in prihodnost. V svojem bistvu je kulturna dediščina kolektivni spomin in teritorialna identiteta skupnosti, izražena skozi otipljive in tudi neotipljive oblike. Materialna kulturna dediščina vključuje spomenike, stavbe, lokacije in pokrajine, kot je izjemna rudarska dediščina Idrije, ki je priznana na Seznamu svetovne dediščine UNESCO. Te fizične sledi človeškega genija nas opominjajo na iznajdljivost, obrt in umetnost prejšnjih generacij. Hkrati pa nesnovna kulturna dediščina—ki vključuje tradicije, predstave, rituale, znanja in spretnosti—zagotavlja, da se vrednote, jeziki in skupnostne vezi prenašajo naprej, kar lahko vidimo v praksah, kot sta znana izdelava čipk na buli v Idriji ali tradicionalno slovensko čebelarstvo.

Avtentičnost in integriteta sta ključnega pomena za razumevanje vrednosti dediščine. Avtentičnost se nanaša na verodostojnost tradicij in predmetov, saj zagotavlja, da je tisto, kar ohranjamo in prenašamo, zvesto svojim izvorom. Integriteta se nanaša na enotnost kraja ali prakse dediščine, na njeno ohranjanje kot celote, ki je funkcionalna in smiselna. Vendar pa vrednote kulturne dediščine segajo daleč preko zgodovine ali estetike. Dediščina ima celovit sistem vrednot: ponuja ekonomske, socialne, znanstvene, čustvene in duhovne koristi. Zgodovinska žveplova jama v Idriji, na primer, ni le spomenik industrijski dediščini; je tudi katalizator za izobraževanje, turizem, raziskovanje in kreativne inovacije. Ohranjanje in prilagodljiva ponovna uporabo dediščinskih mest, kot je preobrazba starih mlinov, arsenalskih objektov ali tradicionalnih hiš, zahteva različne veščine, od inženirjev in arhitektov do zgodovinarjev, umetnikov in obrtnikov.

Razprava o vrednotah se je osredotočila predvsem na to, kako so ekonomisti prepoznali številne učinke kulturne dediščine, od katerih so nekateri očitni vsem, kot sta umetniška ali zgodovinska komponenta, drugi pa so veliko manj znani, a ključni za obogatitev same dediščine. Uporaba in neuporaba dediščine, prav tako kot elementi, ki vključujejo kulturno vrednost, ki jo določa gosta zbirka makro in mikro vrednosti, ki jih je mogoče povezati z ljudmi, organizacijami, obdobji, skupnostmi itd., so tukaj posebej vključeni kot sestavine ekonomske vrednosti. Ob pregledu Parka Kajzer in hiše Pasolinija se na primer razkrije, da prisotnost Pasolinija v industrijskem kompleksu dodaja nove vrednosti, torej pomembne namige, ki povečujejo skupno vrednost kompleksa. 

To nas pripelje do koncepta kulturnih in kreativnih industrij (KKI). Industrije kulturnih in kreativnih vsebin (IKCV) predstavljajo dinamičen sektor, v katerem dediščina navdihuje in ustvarja nove oblike ustvarjalnosti in zaposlovanja —onkraj turizma. Projekti restavriranja, oblikovanje, film, uprizoritvene umetnosti, digitalne vsebine in mnoge druge ustvarjalne panoge so zakoreninjene v znanjih, zgodbah in vrednotah, podedovanih iz preteklosti. V Idriji dejavnosti KKI prispevajo k oživljanju mesta, ustvarjanju delovnih mest in povezovanju lokalnih tradicij z globalno javnostjo.

Delo na stavbi, ki je gostila Pasolinija, kot prostorska izkušnja in primerjava s koncepti avtentičnosti in celovitosti, prav tako pa tudi o vrednotah dediščine, je bilo predstavljeno preko opisa same stavbe, ki so ga študenti prejeli tudi kot tiskano gradivo. Spodaj so nekatere slike.

Za zaključek, ohranjanje kulturne dediščine ni pasiven akt, temveč motor za trajnostni razvoj, inovacije in socialno kohezijo. Obogati naše življenje, ustvarja priložnosti na različnih področjih in zagotavlja, da edinstvene zgodbe krajev, kot je Idrija, še naprej navdihujejo prihodnje generacije. Prepoznavanje raznolikosti in globine vrednot dediščine dijakom srednjih šol in prihodnjim strokovnjakom lahko daje moč, da so tako njeni skrbniki kot inovatorji, na skoraj vsakem področju in v vsakem poklicu.

Druga Co-Lab delavnica z dne 17. aprila 2026 o prihodnosti Kajzer Parka kot družbenega in ustvarjalnega prostora

Drugi laboratorij je vključil mednarodne študente iz Slovenije, Italije, Srbije, Severne Makedonije, Grčije, Portugalske, Latvije, Turčije, strokovnjake, predstavnike skupnosti in lokalne deležnike, ki so bili povabljeni, da razmislijo o potencialih kulturnih in kreativnih industrij (KKI) kot motorju zaposlovanja in prostorske in/ali teritorialne regeneracije. Cilj delavnice je bila opredelitev inovativnih strategij za ponovno uporabo Kajzer Parka in hiše Pier Paula Pasolinija, da bi povezali zgodovinsko dediščino s sedanjostjo in prihodnostjo Idrije.

Delavnica je potekala po naslednjem programu:

Delavnica je bila kombinacija obiska ter formalne predstavitve lokalnih deležnikov in delovne skupine z lokalnimi deležniki.

Po vodeni turi in predstavitvi o zgodovinskem pomenu lokacije ter o perspektivah, ki jih ponujajo KKI  kulturne in kreativne industrije, so bili udeleženci razdeljeni v skupine, da bi razvili konkretne projektne ideje. Cilj je bil predstaviti park kot fleksibilen prostor, nekakšen inkubator, pri čemer so razmišljali o Pasolinijevi hiši kot elementu začetne preobrazbe.

Med predlogi, ki so se pojavili, izstopa preobrazba Pasolinijeve hiše v multifunkcionalno "Kulturhaus", torej hišo kulture, prenočišče, umetniško rezidenco ter center za dogodke in poslovne dejavnosti. Park je zamišljen kot dinamičen prostor, ki ga skozi vse leto oživljajo festivali, tržnice, delavnice, razstave, glasbeni dogodki in nastopi, v tesni povezavi s tradicionalnim obrtništvom in rudarstvom Idrije ter s figuro Pasolinija.

Druga dejavnost je bil poskus priprave akcijskega načrta za park.. Načrt akcije, ki je bil zasnovan, predvideva postopno razdelitev v tri faze: 

• začetek z pilotnimi dogodki in kratkotrajnimi bivanji, ponovno aktiviranje "hiše" Pasolinija kot prenočišča in kraja srečevanja za domačine in obiskovalce;
• razvoj sezonskih programov in delavnic, vključno s poletnimi delovnimi tabori za obnovo parka samega in njegovih arhitektur, ob uporabi opuščenih prostorov parka;
• institucionalizacija stabilne strukture upravljanja in vodenja, ki aktivno vključuje lokalno skupnost in kulturne akterje. 

Posebna pozornost je namenjena vključevanju mladih, sodobnemu jeziku in ekonomski ter socialni trajnosti pobud, skozi valorizacijo lokalnih znanj in veščin, oblikovanjem inovativnih vsebin ter gradnjo sodelovalnih mrež.

Vloga KKI je odločilna pri zagotavljanju vitalnosti in odpornosti projekta: sodelovanje med umetniki, obrtniki in lokalnimi ustvarjalci, promocija dogodkov, ki so v dialogu z zgodovino in spominom območja ter odprtost do eksperimentalnih jezikov, predstavljajo ključne elemente za model upravljanja, ki se lahko prilagaja in obnavlja skozi čas. Figura Pasolinija, s svojo večstranskostjo in sposobnostjo navdihovanja novih pripovedi, postane simbolno središče, okoli katerega se gradi ustvarjalna in vključujoča skupnost.

Glavni obravnavani koncepti

Referenčni material UNESCO uporabljen za delavnico, opredeljuje kulturne industrije kot sektorje, ki združujejo ustvarjanje, proizvodnjo in trženje blaga in storitev, pri čemer je njihova značilnost nematerialna narava kulturne vsebine, ki je običajno zaščitena z avtorskimi pravicami. Ločijo tudi kulturne storitve kot nematerialne dejavnosti, ki odgovarjajo na kulturne ideje ali potrebe ter podpirajo kulturne pobude, ne glede na to, ali jih zagotavljajo javne institucije, fundacije, zasebne organizacije ali mešane strukture.

Za Kajzer Park je ta razlika pomembna. Spletno mesto ne bi smelo biti načrtovano le kot kulturni prostor javne službe, niti le kot inkubator podjetij kreativne industrije. Gradivo za del delavnice nakazuje, da sta obe dimenziji potrebni::

• kulturne storitve, kot so interpretacija, izobraževanje, dostop do skupnosti, vodeni programi in posredovanje dediščine; 
• in dejavnosti kulturne industrije, kot so rezidence, obrt, razstave, oblikovanje, avdiovizualna produkcija, založništvo, festivali, trgi in formati novih medijev.

Ta mešani model se prilega cilju delavnice: interpretirati prisotnost Pasolinija v Idriji skozi sodobno kulturno produkcijo namesto skozi zgolj statično obeleževanje. To poveže tudi lokacijo s širšim vprašanjem, kako lahko nekdanji industrijski prostori in dediščina postanejo aktivne kulturne infrastrukture. Zlasti: 

• Kaj so KKI? Industrije kulturnih in kreativnih dejavnosti so gospodarski sektorji, ki proizvajajo in distribuirajo blago in storitve, temelječe na kulturi, umetnosti in dediščini. Kombinirajo ustvarjalnost in podjetništvo, kar ustvarja delovna mesta, bogastvo in kulturno vrednost. Po mnenju UNESCO se opirajo na ustvarjalnost, znanje in intelektualno lastnino za ustvarjanje kulturne, ekonomske in socialne vrednosti.
• Glavni sektorji kulturnih in ustvarjalnih industrij vključujejo: kulturno dediščino (muzeji, zgodovinski kraji), vizualne umetnosti in obrt (slikarstvo, kiparstvo, izdelava čipk, keramika), uprizoritvene umetnosti (glasba, gledališče, ples), založništvo (knjige, revije), avdiovizualno in multimedijsko umetnost (film, televizija, video igre, digitalna umetnost) ter oblikovanje in kreativne storitve (moda, grafično oblikovanje, arhitektura).
• Zakaj so KKI pomembne za regeneracijo? KKI so priznane kot učinkovit motor urbane revitalizacije. Za kraj, kot je Park Kajzer, lahko prispevajo k preobrazbi nekdanje opuščene rudarske površine v ustvarjalni center, ki spodbuja aktivno sodelovanje in druženje, kot je predvideno v lokalni delovni skupini. Ta pristop je prav tako v skladu z vrednotami Novega Evropskega Bauhausa, ki vključujejo trajnost, vključevanje in estetiko.
• Obstoječi primeri urbanih in periurbanih kulturnih središč: Basis, https://basis.space/en/, BASE, https://base.milano.it/en/, Pakhuis de Zwijger, https://dezwijger.nl/, 104-CentQuatre, https://www.104.fr/en/, Luma Arles, https://luma.org/en/arles/the-parc-des-ateliers, itd.

Seveda so se podrobneje obravnavale zgodovinsko-prostorske značilnosti parka, tudi s prispevkom lokalnih akterjev, kot je ID20, prepoznan in nagrajen zavod v Sloveniji za dejavnosti sodelovanja na področju dediščine.

• Zgodovina: Park Kajzer je nekdanji rudarski kompleks, ki je predstavljal enega od treh glavnih vhodov v rudnik živega srebra v Idriji.
• Status UNESCO: Od leta 2012 je del UNESCO svetovne dediščine živega srebra - Almadén in Idrija.
• Trenutna situacija: Območje okoli stavb je prizadeto zaradi onesnaženja tal, mesto Idrija, obdano z gozdovi, pa ima zelo malo javnih zelenih površin v urbanem središču. Občina aktivno dela na revitalizaciji območja in je pridobila sredstva Ministrstva za kulturo ter iz programa Alpske mesto leta. Skupina za delo je pripravila smernice, da bi kraj postal središče ustvarjalnosti in aktivnega sodelovanja za prebivalce ter okoliške skupnosti. Med obstoječimi dejavnostmi so občasni koncerti, umetniške instalacije in delavnice za študente.
• Kdo je bil in povezava s Pasolinijem: Oktobra 1930 se je mladi Pier Paolo Pasolini (1922–1975), slavni italijanski pesnik, pisatelj in režiser, za eno šolsko leto z družino preselil v Idrijo . V mestu je obiskoval četrti razred. V spomin na njegov obisk sodeluje danes Idrija v evropskem projektu Interreg 4P, ki predvideva ustvarjanje tematske krožne poti po mestu, ki vključuje hišo, v kateri je živel, in kopališče ob reki Idrijci. Ta hiša lahko postane pomembna kulturna znamenitost.

Rezultati: od idej in predlogov za prihodnje upravljanje Kajzer Parka do vloge KKI

Osrednja ideja, ki se je pojavila na delavnicah, se nanaša na preobrazbo Pasolinijeve hiše in Kajzer Parka v pravo Hišo kulture v širšem pomenu besede (navdihnjeno s Pasolinijevo večplastnostjo), trajno in ustvarjalno Kulturhaus. Prostor bo prevzel večstransko funkcijo, saj bo hkrati deloval kot prenočišče in rezidenca za umetnike, študente in raziskovalce, poleg tega pa bo tudi prostor za razstave, delavnice in javne dogodke. Hkrati bi se hiša oblikovala kot center za interpretacijo in pripovedovanje lokalne dediščine, sposobna povezati industrijsko spomin z sodobno ustvarjalnostjo in celotno skupnostjo Idrije.

Ena ključnih značilnosti tega modela je letno programiranje, zasnovano za izmenjavo različnih vrst dejavnosti in ohranjanje parka živahnega skozi vse leto. Predlogi vključujejo kratke rezidence za mlade umetnike in ustvarjalce, poletne tabore ter delavnice, posvečene restavriranju, obrtništvu in oblikovanju, prav tako pa tudi tržnice in sejme, osredotočene na lokalne tipične izdelke. K tem dejavnostim se pridružijo sezonski tematski dogodki, kot so glasbeni festivali, filmske retrospektive, delavnice poezije, fotografske razstave in gledališke predstave na prostem. Posebna pozornost je namenjena prostorom, zasnovanim za spodbujanje mladinske družabnosti in srečevanja med različnimi generacijami, z zelenimi površinami, območji za prakticiranje joge, večernimi srečanji, klubi in tematskimi pubi.

Povezava s kulturnimi in ustvarjalnimi industrijami se šteje kot bistveno za zagotavljanje tako kulturne kot ekonomske trajnosti projekta. Vrednotenje obrti in lokalnega znanja poteka preko delavnic in tržnic, medtem ko sodelovanje med umetniki, prebivalci in obrtniki na tem območju prispeva k bogati in zakoreninjeni kulturni produkciji. Predstavljamo si cvetočo dejavnost ustvarjanja avdiovizualnih, digitalnih, uredniških in performativnih vsebin, navdihnjenih tako z zgodovino Pasolinija kot tudi s dediščino Idrije. Posebna pozornost je namenjena mladim in eksperimentalnim jeziku – od punk in alternativne glasbe do rave dogodkov in festivalov underground filma – vedno ob upoštevanju varnostnih pravil in sobivanja vseh udeležencev.

Figura Pasolinija predstavlja dediščinski element, ki lahko navdihuje nove dejavnosti in pripovedi. Njegova izkušnja v Idriji se obravnava kot katalizator za nadaljnje kreativne in didaktične prakse. Predvidevajo se dogodki, kot so filmski festivali s projekcijo njegovih filmov, pesniške in literarne revije ter delavnice pisanja in novinarstva. Tematske rezidence bodo lahko sprejele mlade umetnike in raziskovalce, ki jih zanimajo teme, ki so bile Pasoliniju blizu, kot so marginalnost, jezik, pokrajina, identiteta in dialog med kulturami. Oblikovali se bodo projekti pripovedovanja zgodb, med katerimi bodo literarne sprehode, zvočne instalacije in interaktivne razstave, v katerih se spomin na Pasolinija prepleta s spominom na rudarje iz Idrije.

Ne bodo manjkale izobraževalne dejavnosti, namenjene šolam, s programi o filmu, gledališču in novinarstvu, ki bodo vključili strokovnjake in profesionalce v sodelovanju s študenti in skupnostjo. Nazadnje bodo prostori odprti za eksperimentiranje in jezike, ki presegajo tradicionalne okvire, kot so alternativna glasba, performansi in liminalne umetnosti, vedno posredovani skozi konstruktiven dialog z lokalno skupnostjo ter s posebno pozornostjo za varnost in vključujočnost.

Smisel takšne pobude

Iniciativa Pasolini Co-Lab se temelji na želji, da se Kajzer Park v Idriji ne uporablja le kot kraj spomina, temveč kot dinamična platforma za izobraževanje, ustvarjalnost ter urbano in socialno regeneracijo. Park tukaj postane "študijski primer" za kulturno eksperimentiranje, usmerjeno predvsem na nove generacije, skozi kreativne in interdisciplinarne pristope. Co-Lab so pokazali, da lahko ozaveščajo mlade o vrednosti kulturne dediščine, tako materialne kot nematerialne; izvajajo participativne procese, kjer so mladi vključeni v ocenjevanje in načrtovanje novih funkcij za park; spodbujajo srečanje med dediščino, ustvarjalnostjo in inovacijami, saj park ni obravnavan le kot preprost spomenik, temveč kot prostor, kjer preteklost dialogira s potrebami in vizijami sedanjosti ter prihodnosti; Integrirajo lik Pasolinija kot "plast" dodatne kulture, torej dodana vrednost na prostoru velike zgodovinske, kulturne in socialne moči.  Pasolinijeva prisotnost v Idriji v tridesetih letih prejšnjega stoletja se razume kot navdihujoča vrednost, sposobna spodbujati nove pripovedi in dejavnosti, povezane z njegovimi številnimi interesi (literatura, film, gledališče, poezija, novinarstvo).

Iz izkušnje dveh delavnic Co-Lab jasno izhaja, da so pobude te vrste zelo dobro ponovljive, če so zasnovane s poudarkom na neposrednem vključevanju študentov. Usposabljanje je bilo zasnovano kot aktiven proces, v katerem so mladi povabljeni, da razmišljajo o tem, kaj je dediščina, kako jo oceniti, katere vrednosti nosi (ekonomske, umetniške, zgodovinske, čustvene, izobraževalne) in kako predlagati nove načine uporabe prostorov. Metodologija delavnic je vodila udeležence skozi konkretna orodja (analiza fotografij, arhitekturni projekti, zemljevide, zgodbe, arhivski materiali) in skupinske aktivnosti (brainstorming, miselni zemljevidi, simulacije, igranje vlog). Pozornosti je bila posvečena vključevanju, saj so bile aktivnosti prilagojene tako tistim, ki stalno živijo v Idriji, kot tudi tistim, ki tam študirajo, a prihajajo iz drugih krajev, s posebno pozornostjo na potrebe po prevozu in dostopnosti. Formati so bili fleksibilni, saj je načrtovanje dogodkov in aktivnosti predvidelo tako začasne dogodke (delavnice, poletni tabori, pilotni dogodki) kot tudi ideje za letne in stalne programe (umetniške rezidence, festivali, trgi, delavnice).

Ti elementi zagotavljajo izvedljivost in razširljivost pobud, saj jih je mogoče prilagoditi tako drugim dediščinskim mestom kot tudi različnim socialnim in generacijskim kontekstom. Kot taki jih je mogoče v prihodnosti ponoviti za izvedljivost projekta 4P, v povezavi z drugimi pomembnimi pobudami, kot so čezmejne poti in sezonska šola.

Zaključki

Izkušnja delavnic, ki so potekale v Idriji, ponuja pomembne vpoglede za razmislek o ponovljivosti podobnih iniciativ v drugih kontekstih. Uspeh teh poti se skriva predvsem v sposobnosti aktivnega vključevanja novih generacij, ki jih spodbuja k razmišljanju o vrednotah dediščine in k zamišljanju inovativnih scenarijev za njeno valorizacijo. Laboratorijski pristop, ki temelji na sodelovalni analizi, skupnem načrtovanju in pozornosti do vključevanja, se je izkazal za učinkovitega pri spodbujanju izkustvenega učenja in krepitvi občutka pripadnosti skupnosti.

Fleksibilnost sprejetih formatov, ki vključujejo tako začasne dogodke kot stabilne letne programe, omogoča prilagoditev modela različnim tipom mest in skupnosti, kar spodbuja prepletanje med preteklostjo in sedanjostjo, med tradicijo in inovacijami. Ključna se zdi gradnja trdnih partnerstev med lokalnimi organi, šolami, združenji in ustvarjalnimi industrijami, prav tako pa tudi jasna opredelitev odgovornosti, upravljanja in dolgoročne trajnosti.

V zaključku, iniciativa Pasolini Co-Lab dokazuje, da lahko regeneracija dediščine postane motor socialne, kulturne in ekonomske inovacije, sposobna preoblikovati kraje spomina v trajne laboratorije ustvarjalnosti in prihodnosti. Figura Pasolinija, s svojo evokativno močjo in sposobnostjo navdihovanja, ponuja dodatno raven pomena, kar naredi Kajzer Park za vzoren primer, kako lahko dediščino doživljajo in ponovno izumljajo nove generacije.