sobota, 15. marec, je v okviru projekta POSEIDONE – območja biotske raznovrstnosti v konferenčni dvorani VeGAL potekalo srečanje na temo krajine in njene povezave z biotsko raznovrstnostjo.
Dogodek je, kot del festivala Ambient’Azione in Porto, predstavljal priložnost za razmislek o pojmu krajine ne le kot naravne kulise, temveč tudi kot zapletenega spleta zaznav, izkušenj in kolektivnega spomina.
Pozorno in angažirano občinstvo je prisluhnilo pogovoru, ki ga je moderiral Ivano Marcorin iz Legambiente Veneto Orientale med Eliso Cozzarini in Carlom Rubinijem, avtorjema knjig »Gli Intrecci del Fiume« in »Microcosmi e Paesaggi«, ki sta izšli pri založbi Ediciclo. Avtorja sta v razmislek ponudila številne iztočnice, ki so razširile pojem krajine in jo ločila od izrazov, ki se pogosto uporabljajo kot sopomenke, kot sta okolje ali prostor.
»Krajina ni le to, kar vidimo, temveč to kar doživljamo in zaznavamo,« je razložil Rubini. »Ni nevtralno ozadje, temveč mozaik naravnih in kulturnih elementov, ki se skozi čas spreminjajo, oblikujejo pa jih naš pogled in naše izkušnje.«
Rubini se je spomnil dogodka iz svojega otroštva, povezanega z vožnjo z vlakom čez most Casarsa, ki ga je kot otroka vedno begala. »Z mostu sem gledal navzdol in videl le prostrana prodišča,« je pripovedoval. »Očeta sem vprašal, kaj je to in povedal mi je, da je to 'Tilment'.« Šele pozneje je Carlo izvedel, da je pod tistimi kamni tekel očem skrit, neviden tok, podzemni vodotok, ki je bil vedno bolj skromen, saj so velik del vode črpali za potrebe kmetijstva.
Cozzarini pa je povedal, da so reke in vode v središču njegovih pripovedi simboli povezave med preteklostjo in sedanjostjo. »Zvok vode v vodnem kanalu blizu domače hiše je bil pomirjujoča stalnica, 'beli šum', ki je spremljal moje dneve in ki sem ga usvojil kot sestavni del svoje domače pokrajine.«
Ena od osrednjih tem razprave je bila vloga zaznave pri opredelitvi krajine. Rubini je poudaril, da je naš pogled lahko zavajajoč in pristranski. V tem smislu lahko postanejo naravne krajine potrošniške podobe, poenostavljene in oropane svojega pravega pomena. »Ko nekaj postane množični pojav, izgubi svojo pristnost,« je opozoril Rubini in poudaril, da turistična in komercialna retorika pogosto banalizirata identiteto krajev.
Razprava se je nato dotaknila občutljivega odnosa med krajino in biotsko raznovrstnostjo. Avtorja sta poudarila, da preoblikovanje prostora zaradi širjenja mest in množičnega turizma ogroža ekološko in kulturno ravnovesje tudi v severovzhodni Italiji.
Pojasnila sta, da je biotska raznovrstnost sestavni del krajine in da s spreminjanjem prostora brez spoštovanja okolja ne spreminjamo le ekosistema, ampak brišemo tudi del kolektivnega spomina, povezanega s krajem samim.
Konkreten primer te ranljivosti so vodotoki, ki so pogosto žrtve invazivnih posegov, ki ogrožajo njihovo ekološko funkcijo. Vendar lahko prav reke ob skrbnem upravljanju postanejo pravi ekološki koridorji, ki spodbujajo ohranjanje vrst in obnavljanje krajine.
Srečanje se je zaključilo s pozivom k ponovnemu odkrivanju pripovedne razsežnosti krajine. Z zgodbami, pričevanji in kolektivnim spominom lahko gradimo globlje zavedanje o okoljski in družbeni vrednosti prostora. Razprava je udeležencem prinesla dragoceno spoznanje: skrb za krajino ne pomeni le varovanja okolja in njegove biotske raznovrstnosti, temveč tudi ohranjanje zgodb, identitet in vezi, ki dajejo življenje našim območjem.
