Kdor se je v pozni pomladi potikal po stepskih predelih vzhodne Evrope ali osrednje Azije, je morda imel priložnost občudovati srebrno-zlato valovanje visokega travinja v sapah vetra. Gre za trave rodu Stipa, po naše bodalic.
Gotovo pa se najde tudi kdo, ki se je v maju in juniju podal čez (večidel zaraščajočo) kraško gmajno Slovenskega primorja, in bil prav začuden, ko je na kakem izrazito toplem in sušnem predelu med ostalim pisanim rastjem naletel na skupke peresaste bodalice (Stipa eriocaulis). Na prvi pogled se res zdi nekoliko nenavadno, da vrsta stepe uspeva na Krasu, naslednjič pa šele v Panonski nižini. V čem je apnenčasta planota, ki prejme 1500 mm padavin letno, podobna velikim ravnicam s celinskim podnebjem, kjer letno zapade za 1000 mm padavin manj? Obe področji zaznamujejo poletne suše; na Krasu mesec dni ali več razen nevihtnih nalivov ni kaj prida padavin, padavinske vode pa apnenčasta tla ne zadržijo na površju. Na traviščih tako vse cveti v višku pomladi, v visokem poletju pa je rastlinje osušeno, požgano.
Kras danes poznamo kot krajino grmišč, nizkoraslih toploljubnih gozdov listavcev in nasadov črnega bora. A med 17. in 19. stoletjem so bili tukajšnji hrastovi gozdovi skoraj do kraja izkrčeni, nadomestila pa jih je stepa drugotnega nastanka. Stepske vrste, ki jih danes najdemo na Krasu – pokončni stoklasec (Bromus erectus), zlatolasko (Chrysopogon gryllus), bodalice (Stipa), navadno oklasnico (Danthonia alpina), gorski kosmatinec (Pulsatilla montana), petoprstnike (Potentilla), potonike (Paeonia) in lane (Linum) – je človek na to območje verjetno vnašal v več različnih obdobjih: od selitev ljudstev z vzhoda na zahod dve tisočletji nazaj, do paše ovc na zelo dolge razdalje (sem so jih prignali z zahodnega Balkana) še vse do sredine prejšnjega stoletja. Morda pa so stepske vrste na Krasu celo ostalina ledenih dob – pred 20.000 leti je bila tu namreč stepa.
Iz vesternov je marsikomu v spominu ostala podoba pustinje, po kateri se kotalijo rastline grmičastega izgleda (angl. tumbleweeds, npr. Salsola tragus). V stepi zaradi stalnih vetrov in odprtosti krajine mnoge vrste raznaša veter. Pri nas resda ne bomo našli celih rastlin, ki bi se ob zrelosti semen prelomile in se odkotalile, so pa bodalice vendarle nadvse zanimivo prilagojene na razširjanje z vetrom. Njihovo podolgovato, na konici zašiljeno zrno namreč krasi 20-30 cm dolga peresasta resa, zaradi katere lahko plod nese tudi do pol kilometra daleč.
Ob pristanku se resa zamota v okolno rastje, zrno pa se zabode v tla. Ko se čez noč prične nabirati rosa, se spiralen vrat, ki reso pritrja na zrno, zaradi naraščajoče vlage začne vse bolj zavijati – in kot vijak seme zavrta globlje v tla. Medtem ko semena primerljivih vrst ostanejo razmeroma blizu površja, so semena bodalice globlje v tleh preskrbljena z boljšimi pogoji za kalitev.
